Uvod
Viktor Emil Frankl in Irwin David Yalom, teoretika eksistencialne analize in psihoterapevta, prvi iz Avstrije in drugi iz Amerike, ki sta živela v prejšnjem stoletju, sta s svojim delovanjem pomagala mnogim ljudem. Ne samo pri razreševanju njihovih stisk in osmišljanju življenja, temveč tudi z bogatim opusom knjižnih del, ki so jih ponatisnili v veliko jezikov sveta. V nadaljevanju so našteta dela, na podlagi katerih smo izvedli primerjavo med avtorjema.

Kratek opis obeh avtorjev
Dr. Irvin D. Yalom (1931) je potomec ruskih Judov. Odraščal je v revni soseski v Washingtonu. Že zgodaj se je odločil, da bo ubežal okolju, ki ni bilo spodbudno. Z voljo in sposobnostmi je postal zdravnik, psihiater. Danes je zaslužni profesor psihiatrije na Stanfordski univerzi v Californiji, v Združenih državah Amerike, kjer velja za enega najprepoznavnejših predstavnikov eksistencialne psihoterapije. Je avtor mnogih knjižnih uspešnic: Rabelj ljubezni in druge psihoterapevtske zgodbe (2016), Darilo terapije (2017), Strmenje v sonce (2018), avtobiografije Kako sem postal, kar sem (2018), knjige spominov, ki jo je napisal skupaj s svojo ženo Med smrtjo in življenjem (2022), napisal pa je tudi nekaj učbenikov o eksistencialni teoriji in psihoterapiji. Za svoje psihoterapevtsko in strokovno delo je prejel različne nagrade, njegova dela pa so prevedena v številne jezike. V svojih knjigah Yalom pogosto izpostavi primere klientov in iskreno podeli bogate izkušnje terapevtskega svetovanja, ki jih je nabral tekom dolgoletnega službovanja. Piše preprosto, mestoma humorno, a je čutiti njegovo globoko spoštovanje do klientov. Izjemno odkrito odstira razmišljanja klientov in tudi svoja lastna - terapevtova razmišljanja. Vsakič znova se vrača k vprašanjem dinamike osebnih odnosov. Skozi besedila prikaže preobrazbo posameznika, korake na poti zdravljenja; na poti terapevtskega procesa. Piše brez olepševanja, a pristno ljubeče išče svetle plati.

Ddr. Viktor Emil Frankl (1905 – 1997) se je rodil na Dunaju in večino časa tam tudi deloval. Po rodu je bil Jud, njegovo življenjsko pot in delo pa je temeljno zaznamovala njegova osebna izkušnja deportacije, življenja in preživetja grozot druge svetovne vojne v koncentracijskih taboriščih, v katerih je izgubil skoraj vse svoje bližnje. Bil je dr. medicine ter profesor nevrologije in psihiatrije. Je utemeljitelj eksistencialne analize in logoterapije; tako imenovane tretje dunajske psihoterapevtske šole (poleg Freudove psihoanalize in Adlerjeve individualne psihologije). Kot predavatelj je predaval na vseh kontinentih sveta in je prejemnik 30 častnih doktoratov. Njegov pisateljski opus je izjemen, saj je napisal veliko strokovnih razprav in 32 knjig, prevedenih v 31 tujih jezikov. Knjige so napisane precej strokovno in filozofsko, še posebej, ko utemeljuje eksistencialno analizo. Njegova dela je popularizirala njegova najvidnejša učenka Elisabeth Lucas. Kljub vsemu reči življenju da … (2021), Volja do smisla (2014), Osnove logoterapije (Lucas, 2017), Zdravnik in duša (2022), Človekovo iskanje najvišjega smisla (2024). Frankla sta zanimala predvsem človekova svoboda in njegova volja do smisla. Posebej spoznanje, da je človekova lastna prihodnost ter prihodnost stvari in ljudi okoli njega v vsakem trenutku odvisna od sprejetih odločitev. To, kar posameznik uresniči v danem trenutku in to, kar s svojimi odločitvami prikliče v življenje, iztrga v resničnost in obvaruje pred minljivostjo.

Podobnosti in razlike v razumevanju eksistencialne analize
Na zapuščino Yaloma in Frankla smo, na podlagi zgoraj omenjenih del, pogledali skozi različne vidike, ki se nanašajo na njuno samoopredelitev teorije, odnos do nezavednega, temeljne podstati in teme raziskovanja ter razumevanje smisla življenja, transcendence oz. duhovnega in svobode posameznika.

Samoopredelitev eksistencializma
Pri analizi bivanjske analize (eksistencialne teorije) najdemo med avtorjema mnogo podobnosti v razčlenjevanju in razjasnjevanju posameznikove zavesti in njegovega duhovnega, ki se kaže skozi osebno svobodo in odgovornost. Eksistencialno dinamiko Yalom pripiše soočanju človeka s štirimi temeljnimi danostmi življenja, Frankl pa je svojo teorijo utemeljil na treh aksiomih.

Yalom v povezavi z eksistencionalno teorijo govori o eksistencionalnem referenčnem okviru, ki ga nasloni predvsem na odnosnost, na medosebnostni okvir. Razvil je model eksistencialne psihoterapije, ki temelji na štirih danostih človeškega stanja: neizbežnost smrti, svoboda pri oblikovanju svojega življenja, osamljenost ali izolacija in odsotnost pomena oziroma smisla življenja. Eksistencialna (pogosto konfliktna) dinamika je posledica soočanja z naštetimi štirimi temeljnimi danostmi življenja. Frankl je svojo teorijo zgradil na treh aksiomih: da obstaja smisel življenja, da ima vsak človek močno težnjo oziroma voljo do smisla in svobodno voljo, da smisel uresničuje. Človekovo napetost med biti in postati, med njegovim dejanskim položajem in smiselnimi možnostmi, ki jih dojema kot svoje naloge, je poimenoval noodinamika.

Če Frankl zelo filozofsko pristopa k utemeljevanju eksistencialne teorije, je Yalom bolj praktično naravnan in eksistencializem utemelji na odnosni razsežnosti posameznika. Tudi Frankl ne zanika pomena vstopanja v različne odnose, a je bolj usmerjen na posameznika.

Odnos do nezavednega
Oba avtorja priznavata velik doprinos Freuda (psihoanaliza) in Adlerja (individualna psihologija), ki sta s poudarjanjem nezavednih silnic pripomogla k boljšemu razumevanju človeka. A se nista ustavila le pri tem, temveč sta svoje raziskave usmerila v človekovo svobodno delovanje, izvirnost, osebno smiselnost in odgovornost pri tem, Frankl pa je razumevanje nezavednega razširil tudi na duhovno nezavedno (b. l.), ki je vir brezpogojne vere v brezpogojno smiselnost življenja.

Po Yalomu sile, ki so znotraj osebe v konfliktu, porajajo posameznikove misli, čustva in vplivajo na njegovo vedenje. Predpostavljal je, da nezavedne sile vplivajo na zavestno funkcioniranje posameznika, a se sam od psihoanalize loči v tem, da v središče postavlja vprašanje narave notranjih sil v konfliktu. Notranji konflikt po njegovem ne izhaja samo iz boja s potlačenimi instinktivnimi težnjami, internaliziranim značajem, ali fragmentalnimi spomini, ampak iz soočanja posameznika z danostmi eksistence. Frankl podobno kot Yalom priznava pomen dognanj o vplivu nezavednega na človekovo vedenje in življenje. A nadgradi razumevanje nezavednega (kot le zadovoljevanje človekovih različnih potreb) tako, da nezavedno razširi še na duhovno dimenzijo (duhovno nezavedno). Po njegovem ima determinizem tem manjši vpliv na človeka, čim bolj je razvit posameznikov duh.

Temeljne teme
Po Yalomu je primarno v psihoterapiji eksistencializma prisotna bolečina, ki ni potlačena in bolečina iz preteklosti, ki je potlačena. Osnovna tesnoba tako izhaja iz človekovih zavednih in nezavednih poskusov, da bi se spopadli s krutimi življenjskimi dejstvi in danostmi življenja. Povedano drugače, v življenju vsakega posameznika obstaja mnogo bolečine, ki je vedno prisotna. Še posebej neizogibnost smrti, ki jo posamezniki pogosto zanikajo, povzroča strah pred smrtjo ter prebudi vprašanja našega obstoja. Posameznik je svoboden, da s svojim življenjem naredi, kar želi, a se na tem svetu ultimativno sooča z osamljenostjo (rodimo se sami in umremo sami) in z mankom pomena, smisla življenja. Z vstopanjem v odnose lahko posameznik spozna in razreši konfliktnosti ter izbere smiselne odločitve.

Po Franklu je bistvo v poudarjanju pomena duhovnega, ki v posameznikovem življenju odpre dodatne vire moči, za soočanje z življenjem. V duhovni (noetični) dimenziji se nahaja polje svobodnega, odgovornega, smiselnosti, ki se pogosto odraža skozi našo vest. Posameznik se mora obrniti stran od svojega psihofizičnega proti doživljajskim in ustvarjalnim vrednotam oz. vrednotam stališča (če ni mogoče spremeniti okoliščin, usodnega).

Smisel življenja
Po Yalomu védenje o smrtnosti zaznamuje vsako človeško bitje in vpliva na njegovo vedenje, odločitve in (ne)zavedni um. Zaradi (zavednega ali nezavednega) strahu pred smrtjo, ljudje iščemo smisel v urejanju/razporejanju dogodkov, saj jim to daje občutek nadzora. Zato se je potrebno spraševati po smislu življenja, in izčiščevati vrednote.

Za boljše razumevanje Franklovega pojmovanja smisla si oglejmo nekatere njegove predpostavke v zvezi s smislom.
o Smisla ni mogoče izbrati, temveč ga je potrebno odkriti. Ne gre za to, kaj lahko pričakujemo od življenja, marveč za to, kaj življenje pričakuje od nas.
o Iskanje smisla je svobodno, temveč hkrati odgovorno početje.
o Smisel se razlikuje od človeka do človeka in od trenutka do trenutka.
o Smisel je subjektiven, relativen in transsubjektiven.
o Najvišji smisel človeka kot duhovnega bitja je preseganje samega sebe, svoje determiniranosti in potreb.

Kot vidimo oba avtorja naslavljata vprašanja smisla. Yalom ga nasloni predvsem na zavedanje strahu pred smrtjo in uresničevanje v odnosih, Frankl pa ga natančno razdela. Razdeli ga na subjektivnega, ki se izraža v vsakokratnih odločitvah v življenjskih situacijah in končnega (kar življenje pričakuje od človeka), ki človeku postane jasnejši, ko se bliža smrti (uvid v smiselnost za nazaj). Uresničuje se v doživljanju lepega, ljubezni do sočloveka ali naloge in s samopreseganjem.

Transcendenca - duhovno
Po Yalomu se ljudje soočamo z mankom pomena, smiselnosti življenja. Sam vidi rešitev v sprejemanju odgovornih odločitev tukaj in zdaj. Franklu pa se obrača k transcendentalnemu. Po Franklu duhovna dimenzija človeka naredi za enkratnega, neponovljivega, neuničljivega, neizmerno vrednega in zaželenega (Pahljina, 2019). Zaradi duhovne dimenzije človek vedno ohrani človeško dostojanstvo in duhovno je osnova »prazaupanja« v smiselnost življenja.

Svoboda
Čeprav Frankl bolj kot Yalom govori o usodnosti (kjer je vdanost v usodo lahko posledica determinizma, da ni moč ničesar storiti), večkrat poudari svobodne izbire, iskanje vsakokratnega smisla, postavljanje ciljev, medtem ko Yalom govori o širjenju skritega z razumevanjem in iskanju vzrokov ter razreševanju problemov, ki se neposredno izražajo v vsakokratnih situacijah med terapevtom in klientom ter terapevti samimi v skupinski terapiji.

Po Yalomu je svoboda povezana s tesnobo. Posameznik je odgovoren za svoje izbire, dejanja, lastno življenjsko situacijo, saj mora biti avtor svojega življenjskega načrta, a nas ideja o samo-konstrukciji plaši. Tudi Frankl poudarja, da je posameznik soustvarjalec stvarstva in razlaga, da je tudi ne sprejetje neke odločitve naša izbira. A namesto svobode od nečesa, poudari svobodo za nekaj (izbiro), svoboden odnos do pogojenosti.

Podobnosti in razlike v razumevanju eksistencialne psihoterapije
Psihoterapijo (gr.: psycho: duh, duša in therepeia: zdravljenje) danes razlagamo kot zdravljenje s pogovorom. S spoznavanjem človekovega notranjega sveta skuša psihoterapevt olajšati ali odpraviti neugodne simptome, spremeniti moteča prepričanja, čustvovanje, vedenjske vzorce posameznikov in podpirati njihovo osebnostno rast. Na psihoterapevtsko prakso obeh avtorjev smo pogledali iz različnih vidikov, ki se nanašajo na samoopredelitev psihoterapije, temeljna načela psihoterapije, uporabljene tehnike, pomen odnosa in razumevanje sanj.

Samoopredelitev
Eksistencialna psihoterapija je po Yalomu dinamični psihoterapevtski pristop, ki se osredotoča na zaskrbljenost in tesnobo (anksioznost), do katere prihaja zaradi eksistencialnih vprašanj, ki si jih posameznik zastavlja. Svojo eksistencialno terapijo je sam avtor večkrat poimenoval skupinska terapija. Nasloni jo na razumevanje in iskanje vzrokov ter razreševanje problemov, ki se neposredno izražajo v vsakokratnih situacijah med terapevtom in klientom, ali v skupinski terapiji. Frankl je za svojo psihoterapijo skoval termin logoterapija, ki pomeni zdravljenje duševnosti z odkrivanjem smisla (gr. logos – smisel, therapeuein – zdraviti). Glavna značilnost njegovega psihoterapevtskega pristopa je usmerjenost k smislu, ki postavlja v ospredje človekovo svobodno voljo, odgovornost in voljo do smisla.

Načela psihoterapije
Prispevek Yaloma k psihoterapiji je na mnogih primerih predstavljena skupinska psihoterapija in osredotočanje na trenutek, na »tukaj in zdaj«. Frankl psihoterapijo vidi kot pomoč posamezniku, da sam najde svoje smiselne odločitve, z osredotočanjem na vrednote in samopreseganje.

Yalomu osrednji cilj terapije predstavlja opogumljanje klienta, da je v svoji eksistencialni situaciji navzoč in da jo sprejme ter odstrani ovire za rast in spremembe. Skupinska psihoterapija pa mu pomeni prepletanje primarnih (konfliktnih) izkušenj klientov v obstoječih življenjskih odnosih, z zdravilnimi izkušnjami iz terapije (ki jih poimenuje »terapevtski dejavniki«).

Po Franklu smisel življenja obsega tri glavne skupine vrednot. Ustvarjalne in doživljajske vrednote človeka vabijo k odmiku od pretirane osredotočenosti na sebe in svoje probleme ter k samopreseganju. Vrednote stališča pridejo v ospredje pri nezmožnosti spreminjanja življenjskih okoliščin (ob usodnem tragičnem triasu trpljenja, krivde in smrti v posameznikovem življenju), a še vedno lahko spremenimo naše stališče do njih.

Uporabljene tehnike
Yalom najbolj poudarja skupinsko terapijo in rast skozi odnose. Frankl pa je razvil za logoterapijo specifične tehnike kot so namerna nepozornost ali derefleksija (npr. pri motnjah spanja), nasprotna namera ali paradoksna intenca (npr. pri različnih strahovih) in zastavljanje smiselnih ciljev (npr. tudi kot najmanjši prvi korak v smeri spremembe). Frankl je svojim klientom redno dajal tudi »domače naloge«.

Pomen odnosa in sanj
Po Yalomu je ključni element terapevtskega procesa razvijanje varnega in intimnega terapevtskega odnosa, ki je gradnik sprememb. Odnos je vedno dvosmerne narave in v njem terapevt ni nikoli povsem nevtralen, saj tako kot pacient, tudi sam raziskuje svoje občutke, anksioznosti in dvome. Terapevtova povratna informacija vključuje tudi selektivno samorazkrivanje. Tudi sanje (sploh prve sanje po terapiji) Yalom razlaga skozi odnos med terapevtom in klientom. Po Franklu tudi sanje spadajo v polje usodnega, v človekovi moči pa je pomen, ki jim ga pripisuje. Tudi s pomočjo sanj je Frankl motiviral, da je posameznik aktivno pristopil k reševanju problema. Franklova učenka pa je večkrat pisala o sanjah klientov, ki so jih usmerile k smiselnim odločitvam (Lucas, 2017).

Zaključek
Kljub mnogim podobnostim, lahko v delih Yaloma in Frankla najdemo različne poudarke pri razumevanju nekaterih temeljnih pojmov eksistencialne analize, ki v nadaljevanju vplivajo na njuno izvajanje eksistencialne psihoterapije.

Viri
1. Frankl, V. (b. l.). Nezavedni bog. Skripta logoterapevtov.
2. Frankl, V. E. (2014). Volja do smisla. Osnova in raba logoterapije. Celje: Celjska Mohorjeva družba.
3. Frankl, V. E. (2021). Kljub vsemu reči življenju da: psiholog v koncentracijskem taborišču. Celje: Celjska Mohorjeva družba.
4. Frankl, V. E. (2022). Zdravnik in duša. Osnove logoterapije in bivanjske analize; deset tez o osebi. Celje: Celjska Mohorjeva družba.
5. Frankl, V. E. (2024). Človekovo iskanje najvišjega smisla. Celje: Celjska Mohorjeva družba.
6. Lucas, E. (2017). Osnove logoterapije. Človeška podoba in metode. Celje: Celjska Mohorjeva družba.
7. Pahljina, C. (2019). Prazaupanje v teoriji in praksi. Samarijan, XVII (1): 4-5.
8. Yalom, I. D. (2016). Rabelj ljubezni in druge psihoterapevtske zgodbe. Ljubljana: UMco.
9. Yalom, I. D. (2017). Darilo terapije. Ljubljana: UMco.
10. Yalom, I. D. (2018). Kako sem postal, kar sem. Psihiatrovi spomini. Ljubljana: UMco.
11. Yalom, I. D. (2018). Strmenje v sonce. Ljubljana: UMco.
12. Yalom, I. D. in Yalom, M. (2022). Med smrtjo in življenjem: ljubezen, izguba in kaj šteje na koncu. Ljubljana: UMco.