Številke, ki opisujejo, koliko ljudi nima osnovnih dobrin potrebnih za preživetje in koliko jih živi v okoljih in gospodinjstvih, ki niso primerna za bivanje, postavljajo problem revščine v sam vrh globalnih problemov. Zaradi svoje razširjenosti in večplastnosti je revščina mnogokrat proučevani dejavnik in tako lahko tudi med duševnim zdravjem in revščino najdemo dvosmerni odnos. Revščina je lahko tako vzrok za slabše duševno zdravje kot tudi posledica dejavnikov motenj v duševnem zdravju. Ker je velikokrat prepozno za preventivo, je pomembno, da je vzpostavljen kakovosten sistem intervenc, ki lahko pomagajo posamezniku na različnih nivojih njegovega življenja in delovanja. Problematika revščine je vidna tudi na nacionalni ravni, na primer v obliki brezdomstva. Ker lahko k temu pridružimo tudi pomankanje kliničnih psihologov in problem čakalnih vrst v javnem zdravstvu, je pomembno, da vlagamo tudi v različne oblike brezplačne psihološke pomoči.
Ključne besede: revščina, duševno zdravje, intervence, brezdomstvo, brezplačna psihološka pomoč
Globalna revščina je eden najbolj perečih problemov, s katerimi se danes sooča svet. Razvojni program Združenih narodov (UNDP) in Oxfordska pobuda za revščino in razvoj (OPHI) Univerze v Oxfordu vsako leto objavita posodobljen globalni indeks multidimenzionalne revščine (MPI) za več kot 100 držav. Glede na poročilo iz leta 2023 živi 1,1 milijarde ljudi od vseh 6,1 milijarde vključenih v raziskavo (to je 18 %) v akutni večdimenzionalni revščini. Od tega je največji delež prebivalcev podsaharske Afrike (534 milijonov) in južne Azije (389 milijonov). Otroci, mlajši od 18 let, predstavljajo polovico revnih po MPI (566 milijonov). Stopnja revščine med otroki je 27,7 %, med odraslimi pa 13,4 %. Revščina prizadaja predvsem podeželska območja - na podeželju živi 84 % vseh revnih. Podeželska območja so povsod po svetu revnejša od urbanih (UNDP in OPHI, 2023).
Glede na poročilo za leto 2023 je zmanjšanje revščine dosegljivo. Analiza trendov od leta 2000 do 2022, ki vključuje podatke 81 držav, kaže, da je 25 držav (med njimi Kitajska, Indija, Indonezija in Srbija) uspešno prepolovilo svoje globalne vrednosti MPI v 15 letih, iz česar raziskovalci sklepajo, da je hiter napredek dosegljiv. Napredek kaže na uspešnost ukrepov, ki sledijo prvemu cilju t. i. Ciljev trajnostnega razvoja (izvorno Sustainable Development Goals), ki so jih leta 2015 določili Združeni narodi.
Prag revščine predstavlja najnižji letni razpoložljivi dohodek, ki ga mora imeti enočlansko gospodinjstvo, da ni revno. V Sloveniji prag revščine znaša 9,927 evrov. V Sloveniji 12,1 % (251.000) oseb živi v gospodinjstvih z dohodkom nižjim od praga tveganja revščine. Slovenija je na 4. mestu med državami Evropske unije, ki imajo najmanjši odstotek prebivalcev pod pragom revščine (EuroStat, 2023). Na prvem mestu je Češka, Romunija pa ima največji odstotek prebivalcev, ki živijo pod pragom revščine (32,7 %) (EuroStat, 2023).
Duševno zdravje posameznikov oblikujejo socialni, okoljski in ekonomski pogoji, v katerih so rojeni, odraščajo, delajo in se starajo (Centre for Mental Health, 2020, v Knifton in Inglis, 2020). Revščina in pomanjkanje sta ključna dejavnika duševnega zdravja odraslih (Cooper in Stewart, 2015, v Knifton in Inglis, 2020). Revščina je preko številnih dejavnikov lahko tako vzrok kot posledica duševne bolezni, zato lahko govorimo o dvosmernem vzročnem odnosu (Ridley idr., 2019).
V nadaljevanju bomo podrobneje opisale dejavnike, preko katerih revščina vpliva na posameznikovo duševno zdravje ter vplive dejavnikov duševnega zdravja na revščino. Predstavile bomo intervence in preventivo na področju zmanjševanja tega vpliva. Zaključile bomo z opisom stanja v Sloveniji in navedle nekaj dobrih praks brezplačne psihološke pomoči, ki je dostopna tudi posameznikom z nižjim socialno-ekonomskim statusom.
Družbena neenakost je predvsem po nedavni finančni in gospodarski krizi, ki se je zgodila leta 2008, postala aktualna tema raziskovanja. Gospodarska kriza je nesorazmerno prizadela najbolj ranljive skupine in povzročila povečanje razkoraka med socioekonomsko bolje in slabše situiranimi. Revščina in družbena neenakost neposredno in posredno vplivata na telesno in duševno zdravje posameznika (npr. Ridley idr., 2019; Knifton in Inglis, 2020).
Izguba službe in upad dohodka
Študije so pokazale vzročno povezavo med izgubo službe in z njo povezanim upadom dohodka ter epizodam duševnih bolezni in številom samomorov (Olesen idr., 2013). Nedavna raziskava je po drugi strani pokazala, da je izboljšanje dohodka vzročno povezano z izboljšanjem duševnega zdravja (Thomson idr., 2022), čeprav je učinek upada dohodka na poslabšanje duševnega zdravja občutno večji, kot ga ima povečanje na izboljšanje duševnega zdravja (Boyce idr., 2013).
Skrbi in negotovost
Dolgotrajna izpostavljenost stresu zaradi finančne negotovosti in pričakovanja finančne stiske predstavljata dejavnik tveganja za duševna obolenja (Staufenbiel, 2013). Pričakovanje finančne negotovosti pa ima na duševno zdravje manjši učinek v državah z boljšim sistemom socialnega zavarovanja (Cesarini idr., v Ridley idr., 2020).
Dejavniki okolja
Posamezniki, ki živijo v revščini, so na splošno bolj izpostavljeni škodljivim dejavnikom okolja, kot so na primer onesnaženost zraka in temperaturni ekstremi. Ti imajo lahko negativen vpliv na duševno zdravje oseb (Dean idr., 2018, v Ridley idr. 2020). V državah v razvoju imajo revnejši prebivalci večjih mest pogosto težave s spanjem zaradi povečanega prometa, kar posredno negativno vpliva na njihovo duševno zdravje (Bessone idr., 2021, v Ridley idr., 2020). Nedavna študija kitajskih raziskovalcev je pokazala tudi visoko pozitivno povezanost med onesnaženostjo zraka ter simptomatiko duševnih bolezni (Chen idr., 2023).
Fizično zdravje
Revščina je pogosto povezana s slabšo dostopnostjo zdravstvene oskrbe. Slabše fizično zdravje ima negativen vpliv na duševno zdravje preko različnih dejavnikov. Med drugim na osebo deluje preko kroničnih bolečin, z zdravjem in smrtjo povezanih skrbi, finančnega upada, povezanega z zdravljenjem in preko zmanjšane fizične aktivnosti (Scott, 2016).
Odraščanje v revščini
Revščina v otroštvu je dejavnik tveganja za težave v duševnem zdravju v poznejših življenjskih obdobjih. Revščina lahko na duševno zdravje posameznika vpliva že pred rojstvom, na primer, če ima mati zaradi z denarjem povezanih skrbi v času nosečnosti občutno povečane ravni stresa. V študiji Persson in Rossin Slater (2018) so rezultati pokazali, da je bila večja izpostavljenost matere stresu med nosečnostjo povezana z otrokovim jemanjem ADHD zdravil v otroštvu in zdravil za farmakološko zdravljenje depresije in anksioznosti v odraslosti. Nezadostna prehrana nosečnic, ki je pogosto povezana s finančno stisko, je pogost vzrok nizke porodne teže dojenčka (Kramer, 1987, v Ververs, 2013). Rezultati raziskav kažejo na povezanost nizke porodne teže s spektrom psihiatričnih obolenj v adolescenci, vključno z ADHD (Johnson, 2013; Lindström idr., 2011, v Lærum idr., 2009), anksioznostjo (Monfi ls Gustafsson idr., 2009, v Lærum idr., 2009) in motnjami avtističnega spektra (Johnson idr., 2010, v Lærum idr., 2009).
Izpostavljenost nasilju in travmatičnim dogodkom
Osebe, ki živijo v revščini, so bolj izpostavljene kriminalu (Sharkey idr., 2016, v Ridley idr., 2020). Revni posamezniki so tudi bolj verjetno doživeli različne travmatične dogodke, kot je na primer zgodnja smrt bližnjega (Marmot, 2005). Ženske in otroci v revnejših gospodinjstvih so tudi pogosteje žrtve družinskega nasilja. Izkušnja travmatičnega dogodka in izpostavljenost nasilju v in izven lastnega gospodinjstva (Schrock idr., 2021) napovedujeta depresijo in druge duševne bolezni (Goodman idr., 2009, v Ridley idr., 2020).
Kognitivno funkcioniranje
Študije duševnega zdravja v povezavi z gospodarstvom kažejo, da tako klinična kot subklinična depresija občutno povečata bolniško odsotnost (absentizem) in negativno vplivata na sposobnost zaposlenega, da ustrezno opravlja delo, ko je na delovnem mestu (prezentizem) (Johnston idr., 2009; Harvey idr., 2011; Cuijpers idr., 2007, v Johnston idr., 2019).
Prepričanja o sebi
Prepričanja o lastnih sposobnostih so osrednjega pomena za sprejemanje kariernih odločitev. Duševna bolezen je lahko vzrok izkrivljenih prepričanj, ki jih posameznik goji do sebe in lahko vodijo v zmanjšano sprejemanje tveganja pri sprejemanju odločitev v povezavi s šolanjem, iskanjem in menjavo delovnega mesta (Kremer idr., 2019, v Ridley idr., 2019).
Stigma
Duševno bolni posamezniki so pogosto družbeno stigmatizirani in se soočajo z negativnimi stereotipi (Fox idr., 2018). Raziskave kažejo, da so ljudje s težavami v duševnem zdravju zaradi svojih stanj pogosteje zavrnjeni ob prijavi na delovno mesto (Mental Health Foundation, 2010; Wahl, 1999, v Brohan in Thornicroft, 2010). Pogosteje tudi odlašajo s prijavo na razpise za delovna mesta, saj jih skrbi, da bodo zaradi svojih težav diskriminirani (Thornicroft idr., 2009, v Brohan in Thornicroft, 2010). Študije odnosa delodajalcev do duševno bolnih posameznikov kažejo, da imajo le-ti do slednjih vrsto negativnih stališč (Cook, 2006; Hand in Tryssenaar, 2006; Scheid, 2005, v Russinova, 2011) – pogosteje jih zaznavajo kot agresivne, nepredvidljive, neinteligentne in nezanesljive. Posledično pogosteje dvomijo v njihovo delovno uspešnost, kakovost dela in prisotnost na delovnem mestu (Arboleda-Florez, 2003, Crisp, 2000, Diksa, 1996, v Russinova, 2011). Zaradi naštetih pomislekov so delodajalci manj pripravljeni zaposliti osebe z duševnimi boleznimi v primerjavi z duševno zdravimi posamezniki ali v primerjavi s telesno bolnimi posamezniki (Glozier, 1998, Stuart, 2004, v Russinova, 2011).
Stroški zdravljenja
Duševne bolezni lahko revščino še povečajo preko stroškov, povezanih z zdravljenjem. Duševne motnje se pogosto pojavljata sočasno z drugimi zdravstvenimi stanji. V raziskavi multimorbidnosti na angleški odrasli populaciji sta bili depresija in anksioznost med najpogostejšimi stanji, ki sopojavljata s še eno ali več drugimi kroničnimi stanji (Cassell idr., 2018). Prav depresija in anksioznost sta zato še toliko bolj občutno povezani z izdatki za zdravstveno oskrbo (Scott idr., 2016).
Otroci duševno bolnih staršev
Rezultati Murray-eve študije (1998, v Manning in Gregoire, 2006) so pokazali visoko pozitivno povezanost materine antenatalne in postnatalne depresije z družbeno nezaželenim vedenjem otrok v šoli, predvsem je bila povezava visoka pri otrocih moškega spola iz družin z manjšim socialnoekonomskim statusom. Otroci žensk s shizofrenijo so izkazovali povečano stopnjo pomanjkanja pozornosti, več jezikovnih motenj, vedenjskih težav in slabšo socialno kompetentnost. Omenjeno vpliva na akademski uspeh otrok duševno bolnih staršev ter posledično na njihove karierne priložnosti ter socialnoekonomsko stanje v odrasli dobi (Murray idr., 1998, v Manning in Gregoire, 2006).
Pomembno je, da se z nadaljnjim raziskovanjem dejavnikov dvosmerne vzročne povezave med revščino in duševnim zdravjem trudimo še naprej zagotavljati vse boljše razumevanje temeljnih mehanizmov omenjenega odnosa. Le preko poznavanja teoretičnega ozadja se lahko lotimo oblikovanja plodovitega preventivnega in kurativnega delovanja, ki bi, sploh glede na zaskrbljujoče statistične podatke, moralo biti med glavnimi prioritetami nacionalnih razvojnih kampanj in programov.
Duševne težave, ki nastanejo kot posledica revščine, lahko obravnavamo z različnimi vrstami intervenc in pristopov, pri čemer se poudarjajo predvsem psihovedenjske, psihobiološke in psiho-družbene intervence ter psihosocialni in psiho-okoljski pristop.
S psihovedenjskimi intervencami se osredotočamo na strategije poučevanja, kako obvladovati in oporekati neprilagojenim vedenjem in mislim, ki so povezana z revščino, npr. zloraba drog in alkohola. Pod strategije obvladovanja spadajo reševanje problemov, prepoznavanje izkrivljenega mišljenja, zavzemanje perspektive in učenje sprostitvenih tehnik (APA, 2017b, v Marshall Lee idr., 2022). Osebe se pri teh vrstah intervenc prav tako soočijo z nekoristnimi prepričanji in strahom (Ramirez de Arellano idr., 2014) ter si ustvarijo novo razumevanje in konceptualizacijo travmatičnega dogodka. Tudi revščina lahko namreč spremeni posameznikovo dojemanje samega sebe in okolice (Fell in Hewstone, 2015), saj je pri njih pojavi samoobtoževanje in dojemanje sveta kot nevarnega.
S psihosocialnim pristopom obravnavamo posameznike in njihove težave z vidika socialnega in/ali družinskega življenja, namen intervenc pa je spreminjanje posameznikovega vedenja v medosebnih odnosih (Marshall Lee idr., 2022). Intervence znotraj tega pristopa se osredotočajo predvsem na razvoj večje neodvisnosti na več področjih (finančno, izobraževalno, zaposlitveno, socialno) (Barbato, 2006) ter izboljšanje družinskega delovanja in krepitev komunikacije (Sexton in Aleksander, 2000, v Marshall Lee idr., 2022). Družinska terapija, ki spada v ta pristop, je učinkovita za težave, povezane z revščino, saj zmanjšuje stres in prekine krog medgeneracijskih travm in težav, kot so ogrožena navezanost, nezaupanje, strah pred zapuščenostjo, zanemarjanje, agresivnost itd. (Collins idr., 2010).
Psihobiološke intervence obravnavajo posameznika celostno in pri tem upoštevajo vse dejavnike, tako psihološke kot biološke, ki prispevajo k delovanju duševnega zdravja. Prednost takšnih intervenc je ta, da ne poskušajo ločiti telesnih in psihičnih stanj pri obravnavi posameznikove stiske, ampak poskušajo te prekrivajoče se težave posameznikov, ki živijo pod pragom revščine, zdravniki, psihiatri in psihologi obravnavati celostno in integrirano (Marshall Lee idr., 2022).
Psiho-okoljski pristopi se nanašajo na zdravljenja, ki se ukvarjajo s posameznikom v kontekstu njegove neposredne okolice. Te intervence se osredotočajo na družbene determinante duševnega zdravja in vključujejo lažji dostop do virov in podpore. Integrirajo različne discipline oz. strokovnjake v multidisciplinarnih skupinah psihologov, zdravnikov, psihiatrov, vodij primerov, socialnih delavcev in specialistov za poklicno rehabilitacijo (Marshall Lee idr., 2022).
Psiho-družbene intervence pa se nanašajo na posege, ki jih politika in družba na sploh izvajajo, v tem primeru na podlagi globalne revščine. Čeprav smo do sedaj našteli kar nekaj intervenc, je nujno, da se v javni politiki in družbenem dojemanju izvedejo sistemski posegi, ki bodo dosegle trajne spremembe v dojemanju ljudi, ki živijo pod pragom revščine. Slednje se lahko uresničijo z raziskovanjem, oblikovanjem politik ali aktivizmom (Marshall Lee idr., 2022).
Z raziskovanjem različnih vrst intervenc, ki jih lahko uporabimo za blaženje učinkov revščine na duševno zdravje smo ugotovile predvsem to, kako pomembna je celostna in integrirana obravnava posameznikov z uporabo čim bolj raznolikih intervenc. Dober pokazatelj tega so že na primer psihobiološke intervence, ki nasprotujejo ločevanju telesnega od psihičnega, a se nam zdi še bolje, da se vse zgoraj naštete intervence integrirano in premišljeno aplicirajo na posameznike. Tako gotovo pokrijemo več vidikov problema (npr. osebnega, ki so lahko napačna ali izkrivljena prepričanja, družinskega, okoljskega, telesnega …). Prav tako se nam zdi pomembno, da pri zdravljenju sodelujejo strokovnjaki različnih disciplin, kakor to poudarjajo psiho-okoljski pristopi z multidisciplinarnimi timi, namesto da se posameznike z duševnimi stiskami obravnavajo ločeno glede na disciplino.
Brezdomstvo
Inštitut RS za socialno varstvo skupaj s Fakulteto za družbene vede UL izvaja raziskavo »Brezdomstvo v Sloveniji: obseg, značilnosti in stališča«, ki jo financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost v RS. Projekt DOM_SOS poudarja potrebo po zbiranju podatkov na nacionalni ravni in poglobljenem razumevanju pojava na podlagi kompleksne opredelitve brezdomstva. V okviru raziskave so analizirali že obstoječe zbirke podatkov, nadalje pa izvedli tudi prvo nacionalno raziskavo o brezdomstvu, ki je bila vključena kot eden izmed modulov v vprašalniku Slovensko javno mnenje 2022/1 (N=1001). Ta raziskava je pokazala, da je imel eno izmed stanovanjskih težav (deložacijo ali skrito brezdomstvo ali brezdomstvo) v obdobju do 5 let 1 % anketirancev, dodatno jih je še 0,7 % poročalo, da so to izkušnjo imeli njihovi družinski člani. Drugi del projekta pa se je osredotočal na stališča ljudi in strategije pomoči brezdomcem, predvsem z vidika odgovornosti države. Tako v primeru kratkotrajne kot tudi dolgotrajne nastanitve brezdomcev je s strani anketirancev videna ključna odgovornost države, medtem ko se na drugo mesto uvršča odgovornost občin. V okviru fokusnih skupin pa se je pokazalo tudi, da so udeleženci za stanje brezdomstva pogosto krivili posameznike same, v smislu, da nič ne naredijo in ne želijo pomoči. To kaže na pomanjkanje prepoznavanja strukturnih razlogov za brezdomstvo, ki so vezani na delovanje stanovanjskega trga v Sloveniji in niso odvisni od posameznikove aktivnosti. (Filipovič Hrast, b. d.)
Eno izmed vidnejših in pomembnejših društev na področju brezdomstva v Sloveniji je danes društvo Kralji ulice, ki se je začelo oblikovati leta 2004 kot del študentskega projekta (Razpotnik, b. d.). Njihov najbolj prepoznavni produkt je verjetno cestni časopis Kralji ulice, kot nadgradnja le-tega pa se je razvila tudi iniciativa, imenovana »Univerza pod zvezdami«, ki združuje različne izobraževalne in kreativne ponudbe – oblikovale so se gledališke, likovne in športne skupine. V zadnjih letih se širi tudi nastanitvena podpora stanovanjsko ogroženim družinam, ki brez te možnosti ne bi imele priložnosti za skupno življenje. V društvu pa zaenkrat še ni zaposlenih strokovnjakov s področja duševnega zdravja, ki bi lahko nudili tudi (strokovno) brezplačno psihološko pomoč. Menimo, da bi bilo vsekakor smiselno in potrebno, da bi se društvo okrepilo tudi na tem področju in bi tako vpeljalo nov vir brezplačne psihološke pomoči za posameznike, ki si ne morejo privoščiti dragih zasebnih seans.
Oblike brezplačne psihološke pomoči
Za brezplačno obravnavo pri kliničnem psihologu se lahko čaka tudi do enega leta, medtem, ko za ostale oblike terapije pri zasebnih psihoterapvtskih praksah posamezniki odštevajo tudi po 100 evrov na srečanje. Ta sistem psihološke pomoči je vsekakor nedostopen posameznikom, ki živijo pod pragom revščine. V nadaljevanju predstavljamo nekaj programov, kjer lahko pomoč poiščejo tudi posamezniki z nižjim socialno-ekonomskim statusom.
Po vseh slovenskih regijah je že razširjena Mreža svetovalnic Centra za psihološko svetovanje Posvet. Npr. svetovalnica Tu smo zate v Celju, ki je namenjena zagotavljanju opore odraslim posameznikov, parom in družinam pomaga pri razreševanju čustvenih stisk. Izvedbo programa financira Ministrstvo za zdravje, FIHO, Mestna občina Ljubljana, Mestna občina Celje in mnoge druge občine, zato je sprejem v svetovalnici brezplačen, prav tako ni potrebna napotnica ali zdravstvena kartica (Posvet, b. d.). Na nekaterih fakultetah delujejo tudi brezplačne psihološke svetovalnice, ki nudijo pomoč študentski populaciji. Prav tako je v Sloveniji dostopna telefonska pomoč za osebe v duševni stiski, ki je dostopna 24 ur na dan in vse dni v tednu (npr. Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik, TOM telefon za otroke in mladostnike, Brezplačni SOS telefon za ženske in otroke, žrtve nasilja).
Ker veliko primerov duševnih stisk lahko ostane skritih, menimo, da je zelo pomembno tudi ozaveščanje širše javnosti o pomenu duševnega zdravja s poudarkom na promoviranju psihološke prve pomoči, ki jo lahko nudi vsak posameznik. V želji, da bi postalo znanje o psihološki prvi pomoči čim bolj dostopno vsem, so v okviru Programa MIRA na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje pripravili smernice za psihološko prvo pomoč, geslo projekta, ki ga promovirajo tudi na družabnih omrežjih pa je V tvoji besedi je poMOČ. NIJZ se zaveda s kakšnimi težavami se srečujemo na področju duševnega zdravja in nedostopnosti psihološke pomoči, zato so leta 2015/16 izvedli tudi obširen projekt MOČ - POMOČ LJUDEM, ZNANJE STROKOVNJAKOM (NIJZ, b. d.). Konkretni sadovi projekta so bili povečano število strokovnjakov na primarni zdravstveni ravni in izven nje, ki so usposobljeni za prepoznavo duševnih stisk in samomorilnega vedenja ter nadgradnja nekaterih obstoječih brezplačnih psiholoških svetovalnic in vzpostavitev novih psiholoških svetovalnic v štirih slovenskih regijah (NIJZ, b. d.). Psihološke svetovalnice še danes delujejo pod okriljem društva Posvet, ki smo ga omenile že prej.
Revščine kot enega izmed najbolj pomembnih in razširjenih globalnih problemov ne smemo zanemariti in postaviti na stranski tir. Različne študije so pokazale kako večplasten je problem in kako globok vpliv ima lahko na duševno zdravje posameznika. Duševno zdravje oblikujejo številne značilnosti (vključno z neenakostmi) družbenega, ekonomskega in fizičnega okolja, v katerem posameznik odrašča, živi in dela. Raziskovanje različnih dejavnikov, ki tvorijo dvosmerno vzročno povezanost med revščino in duševnim zdravjem je ključnega pomena za oblikovanje učinkovitih razvojnih načrtov za nadaljnje zmanjševanje svetovne in narodne revščine ter povečanje dostopnosti pomoči revnim, ki se srečujejo s težavami v duševnem zdravju. Verjetno bi bila pravilna in najbolj učinkovita rešitev sistemsko zmanjševanje revščine, ki pa pogostokrat zaradi bolj ali manj utemeljenih razlogov ni možna. Tako posameznik ostane sam in mnogi ne vidijo izhoda. Ker kot posamezniki in strokovnjaki težko vplivamo na globalno problematiko revščine, je velikokrat že dovolj, da začnemo z majhnimi koraki. Že en sam telefonski klic, ki ga lahko sprejmemo na brezplačni liniji za psihološko pomoč, lahko predstavlja veliko olajšanje posamezniku, ki potrebuje čustveno in psihološko oporo. Oporo, ki jo potrebuje zdaj in ne čez nekaj mesecev, ko bi sicer prišel na vrsto za obisk (kliničnega) psihologa v javnem zdravstvenem sistemu. Ko pa posameznik do strokovne obravnave pride, je zelo pomembna integracija znanj več strokovnjakov ter različnih vrst intervenc in pristopov, ki se osredotočajo na razne vidike problema, prav tako pa uporabljajo različne vrste tehnik in strategij. S tem povečamo verjetnost, da najdemo glavni vzrok duševnih težav in možne rešitve, ki najbolje ustrezajo posamezniku. Menimo pa, da je zelo pomembno, da se ne osredotočamo samo na posledice, torej duševno zdravje, temveč tudi na vzrok težav samih – globalno revščino. Izgleda kot da so razlike med najbogatejšimi in najrevnejšimi vedno večje in da kot družba postajamo vedno bolj individualistični. Svetovno premoženje je vedno bolj neenakomerno porazdeljeno in tako ima na eni strani peščica ljudi v rokah večino svetovnega premoženja, mnogo ljudi pa nima osnovnih sredstev za preživetje in živi pod pragom revščine. Da bi državam, ki se borijo z večjo revščino, pomagali znižati MPI indeks, bi jih bilo smiselno spodbujati na primer pri gospodarskem razvoju, mladim pa povečati dostop do izobrazbe. Še najbolj pa se nam zdi pomembno spodbujanje solidarnosti, pomoči ranljivejšim in povečevanju moralne odgovornosti do soljudi, saj bomo le tako ustvarili sodelovalno družbo.
Barbato, A. (2006). Psychosocial rehabilitation and severe mental disorders: A public health approach. World Psychiatry, 5(3), 162–163.
Boyce, C. J., Wood, A. M., Banks, J., Clark, A. E. in Brown, G. D. (2013). Money, well-being, and loss aversion: Does an income loss have a greater effect on well-being than an equivalent income gain? Psychological Science, 24(12), 2557–2562.
Brohan, E. in Thornicroft, G. (2010). Stigma and discrimination of mental health problems: workplace implications. Occupational Medicine, 60(6), 414–415.
Cassell, A., Edwards, D., Harshfield, A., Rhodes, K., Brimicombe, J., Payne, R. in Griffin, S. (2018). The epidemiology of multimorbidity in primary care: a retrospective cohort study. British Journal of General Practice, 68(669).
Posvet. (b. d). Center za psihološko svetovanje. https://posvet.org/
Chen, F., Zhang, X. in Chen, Z. (2018). Air pollution and mental health: Evidence from China Health and Nutrition Survey. Journal of Asian Economics, 86. https://doi.org/10.1016/j.asieco.2023.101611
Collins, K., Connors, K., Davis, S., Donohue, A., Gardner, S., Goldblatt, E., Hayward, A., Kiser, L., Strieder, F. in Thompson, E. (2010). Understanding the impact of trauma and urban poverty on family systems: Risks, resilience, and interventions. Family Informed Trauma Treatment Center, 90(6), 29–47.
Eurostat (2023). Persons at risk of poverty or social exclusion by group of citizenship (population aged 18 and over). https://ec.europa.eu/eurostat/databrowser/view/ilc_peps05n/default/table?lang=en
Fell, B. in Hewstone, M. (26. 5. 2015). Psychological Perspectives on Poverty. https://policycommons.net/artifacts/1885642/psychological-perspectives-on-poverty/2634957/
Filipovič Hrast, M. (b. d). Kratka predstavitev projekta BrezDOMstvo v Sloveniji: Obseg, značilnosti in Stališča (DOM_SOS). https://irssv.si/projekti/brezdomstvo-v-sloveniji/
Fox, A. B., Earnshaw, V. A., Taverna, E. C. in Vogt, D. (2018). Conceptualizing and measuring mental illness stigma: The mental illness stigma framework and critical review of measures. Stigma and Health, 3(4), 348–376. https://doi.org/10.1037/sah0000104
Johnston, D. A., Harvey, S. B., Glozier, N., Calvo, R. A., Christensen, H. in Deady, M. (2019). The relationship between depression symptoms, absenteeism and presenteeism. Journal of Affective Disorders, 256, 536–540. https://doi.org/10.1016/j.jad.2019.06.041
Knifton, L. in Inglis, G. (2020). Poverty and mental health: policy, practice and research implications. BJPsych bulletin, 44(5), 193–196.
Lærum, A. M., Reitan, S. K., Evensen, K. A. I., Lydersen, S., Brubakk, A. M., Skranes, J. in Indredavik, M. S. (2017). Psychiatric disorders and general functioning in low birth weight adults: a longitudinal study. Pediatrics, 139(2).
Manning, C. in Gregoire, A. (2006). Effects of parental mental illness on children. Psychiatry, 5(1), 10–12.
Marmot, M. (2005). Social determinants of health inequalities. The lancet, 365(9464), 1099–1104. https://doi.org/10.1016/S0140-6736(05)71146-6
Marshall Lee, E. D., Hinger, C., Lam, H. in Wood, K. A. (2022). Addressing deep poverty-related stress across multiple levels of intervention. Journal of Psychotherapy Integration, 32(1), 34–48. https://doi.org/10.1037/int0000255
NIJZ (b. d). Projekt MOČ. Pomoč ljudem, znanje strokovnjakom. https://nijz.si/projekti/moc/
Olesen, S. C., Butterworth, P., Leach, L. S., Kelaher, M. in Pirkis, J. (2013). Mental health affects future employment as job loss affects mental health: findings from a longitudinal population study. BMC Psychiatry, 13(1), 1–9.
Persson, P. in Rossin-Slater, M. (2018). Family ruptures, stress, and the mental health of the next generation. American Economic Review, 108(4–5), 1214–1252.
Ramirez de Arellano, M. A., Lyman, D. R., Jobe-Shields, L., George, P., Dougherty, R. H., Daniels, A. S., Ghose, S. S., Huang, L., Delphin-Rittmon, M. E. (2014). Trauma-focused cognitive-behavioral therapy for children and adolescents: assessing the evidence. Psychiatric Services, 65(5), 591–602.
Razpotnik, Š. (b. d.). Kralji ulice, inovativno reševanje brezdomstva. http://www.socialneinovacije.si/kralji-ulice-inovativno-resevanje-brezdomstva/
Ridley, M., Rao, G., Schilbach, F. in Patel, V. (2020). Poverty, depression, and anxiety: Causal evidence and mechanisms. Science, 370(6522). https://www.science.org/doi/10.1126/science.aay0214
Russinova, Z., Griffin, S., Bloch, P., Wewiorski, N. J. in Rosoklija, I. (2011). Workplace prejudice and discrimination toward individuals with mental illnesses. Journal of Vocational Rehabilitation, 35(3), 227–241.
Schrock, J. M., McDade, T. W., Carrico, A. W., Richard, T. D. in Mustanski, B. (2021). Traumatic events and mental health: The amplifying effects of pre-trauma systemic inflammation. Brain, Behavior, and Immunity, 98, 173–184.
Scott, K. M., Lim, C., Al-Hamzawi, A., Alonso, J., Bruffaerts, R., Caldas-de-Almeida, J. M., ... in Kessler, R. C. (2016). Association of mental disorders with subsequent chronic physical conditions: world mental health surveys from 17 countries. JAMA Psychiatry, 73(2), 150–158.
Statistični urad Republike Slovenije (2022). Dohodek, revščina in socialna izključenost. https://www.stat.si/StatWeb/Field/Index/10/39
Staufenbiel, S. M., Penninx, B. W., Spijker, A. T., Elzinga, B. M. in van Rossum, E. F. (2013). Hair cortisol, stress exposure, and mental health in humans: a systematic review. Psychoneuroendocrinology, 38(8), 1220–1235.
Thomson, R. M., Igelström, E., Purba, A. K., Shimonovich, M., Thomson, H., McCartney, G., ... in Katikireddi, S. V. (2022). How do income changes impact on mental health and wellbeing for working-age adults? A systematic review and meta-analysis. The Lancet Public Health, 7(6).
United Nations Development Programme in Oxford Poverty and Human Development Initiative (2023). Global Multidimensional Poverty Index - Unstacking global poverty: Data for high impact action. https://hdr.undp.org/system/files/documents/hdp-document/2023mpireportenpdf.pdf
Ververs, M. T., Antierens, A., Sackl, A., Staderini, N. in Captier, V. (2013). Which anthropometric indicators identify a pregnant woman as acutely malnourished and predict adverse birth outcomes in the humanitarian context? PLoS Currents, 5.